dr. Zvonko Fišer

Zvonko Fišer, rojen 1949, je diplomiral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, prav tam je opravil tudi magisterij in doktorat. Večino svoje kariere je bil državni (javni) tožilec, na koncu (2011-2017) generalni državni tožilec Republike Slovenije. Vmes je bil v letih 1998-2008 sodnik Ustavnega sodišča Republike Slovenije. V letih od 1998 do 2019 je bil akademski učitelj na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je na vseh stopnjah predaval predvsem kazensko procesno pravo. Predaval je tudi na univerzah v tujini, n. pr. v Trstu, Firencah, Padovi in drugod ter na strokovnih in znanstvenih srečanjih.

V svoji profesionalni in znanstveni karieri se je ukvarjal predvsem z vprašanji kazenskega procesnega prava, materialnega kazenskega prava in kriminalitetne politike; posebej poglobljeno se je posvečal vprašanjem položaja in nalog organa pregona (javnega ali državnega tožilca) v kazenskem postopku in v pravnem redu ter v družbi nasploh.

V revijah ter strokovnih in znanstvenih publikacijah doma in v tujini ima objavljenih veliko število prispevkov z zgoraj navedenih področij. Pri veliki večini je samostojen avtor, v nekaterih pomembnih in obsežnih publikacijah (komentarji zakonov, učbeniki) pa soavtor skupaj z drugimi sodelavci.

1. sekcija: Nekatera sistemska vprašanja prava prekrškov
vodja sekcije
• Uporaba represije pri množičnih kršitvah
V času kovidne krize je prišlo do številnih postopkov zaradi prekrška. Na koncu je US RS odločilo, da zakon o nalezljivih boleznih in odloki, ki so bil sprejeti na njegovi podlagi, predvsem zaradi kršitve načela legalitete, ne morejo biti podlaga za kaznovanje zaradi prekrška. Do negacije pravnega reda v epidemiji je prišlo po zavestni odločitvi izvršilne veje oblasti in zaradi neustreznega reagiranja parlamenta.

Avtor se sprašuje, ali so organi, ki so obravnavali prekrške – zlasti tisti, ki spadajo v izvršilno vejo oblasti – in ki so v večini izrekali sankcije, ukrepali ustrezno ali ne; prejkoslej ostaja do njihovega odločanja skeptičen. Postopki zaradi prekrška so bili uporabljeni instrumentalno, kot sredstvo za generalizirano zastraševanje, čeprav kaznovalno pravo ni orodje za uveljavljanje politike, temveč, ob vseh kavtelah, instrument za kaznovanje kršiteljev; na garantno funkcijo sojenja je bilo v precejšnji meri pozabljeno.

Masovnost kršitev in družbena klima, ki je bila ustvarjena, je poslabšala položaj oseb, ki so se znašle v postopku. Zakon o prekrških ne določa, kakšen je namen kaznovanja zaradi prekrška. Zaradi vsega tega je sistem prekrškovnega ukrepanja premalo odporen pred nepravilno uporabo.

O predavatelju
  • 1. sekcija: Nekatera sistemska vprašanja prava prekrškov
    • Uporaba represije pri množičnih kršitvah
Želite zastaviti vprašanja predavatelju?